Kjotski protokol

Globalno segrevanje je eno izmed najbolj spornih znanstvenih vprašanj 21. stoletja in predstavlja izziv sami organiziranosti naše globalne družbe. Problem je v tem, da globalno segrevanje ni le znanstveno vprašanje, temveč vključuje ekonomijo, sociologijo, geopolitiko, lokalno politiko in posameznikovo izbiro življenjskega sloga

Podnebne spremembe vplivajo na okolje in na vsakodnevno življenje številnih skupnosti. Vse več je dokazov, da se zemeljsko ozračje segreva, da se podnebje spreminja. Tudi v naši okolici jih najdemo. To nam kar najbolj nazorno dokazuje krčenje ledenikov in vse pogostejše vremenske ujme. Tudi v preteklosti so bili ekstremni vremenski dogodki, spreminjalo se je tudi podnebje, vendar zaradi naravnih vzrokov.

Danes obstajajo dokazi, da lahko glavnino sprememb v zadnjih desetletjih  pripišemo človekovemu delovanju. Človek predvsem s porabo fosilnih goriv prispeva k naraščanju koncentracije toplogrednih plinov v ozračju.  Ravno višja koncentracija toplogrednih plinov pa povzroča segrevanje ozračja.

Globalni podnebni sistem nam lahko pripravi tudi določena presenečenja, ki bodo dodatno zaostrila podnebne spremembe v prihodnosti. Med temi je zelo resna nevarnost, da bi se lahko spremenilo globalno kroženjem morske vode, kar bi Evropo pahnilo v niz ekstremnih mrzlih zim in povzročilo dvig morske gladine, kot ga še nismo doživeli. Obstajajo napovedi, da bi lahko globalno segrevanje povzročilo požig ogromnih področij amazonskega deževnega gozda, kar bi v ozračje prispevalo dodaten ogljik in tako pospešilo globalno segrevanje. Na dnu oceanov preži še smrtonosna nevarnost : ogromne zaloge metana, ki bi se lahko sprostile, če bi se oceani dovolj segreli. To bi ponovno pospešilo globalno segrevanje.

Kjotski protokol predstavlja izredno pomemben prvi korak na poti k reševanju problematike podnebnih sprememb, ki so ena največjih groženj človeštvu v sedanjem času.

Predstavlja pravno zavezujoče omejitve o emisijah toplogrednih plinov za industrializirane države. Prav tako uvaja inovativne tržne mehanizme, tako imenovane kjotske prilagodljive mehanizme, ki pomagajo, da so stroški obvladovanja emisij kar se da nizki.

Kjotski protokol je mednarodni sporazum, ki skuša zmanjšati emisije šestih TGP: ogljikovega dioksida– CO2, metana – CH4, didušikovega oksida – N2O, fluoriranih ogljikovodikov – HFC, perfluoriranih ogljikovodikov – PEC in žveplovega heksafluorida – SF6. Povečanje količin teh plinov v ozračju povečuje »učinek tople grede« in s tem povzroča otoplitev. Koncentracija ogljikovega dioksida se je od leta 1750 povečala za 34 %, sedanja koncentracija le-tega v ozračju je že za četrtino večja od naravne, ocenjujejo pa, da se bo v naslednjih petdesetih letih človekov prispevek podvojil. heksafluorida – SF

Kjotski protokol je bil sprejet decembra 1997 na zasedanju v Kyotu, v veljavo pa je stopil 16.februarja 2005 z rusko ratifikacijo in je postal del mednarodnega prava, ki omejuje rabo toplogrednih plinov in s tem zmanjšuje antropogeni povzročene spremembe v klimatskem sistemu.

Od njega so odstopile ZDA (36,1 % izpustov), Avstrija in nekatere manjše države. Emisije držav, ki so sporazum ratificirale, predstavljajo 61 % globalnih emisij. Sprejelo ga je 141 držav sveta, da bi zaustavile segrevanje ozračja.

Do začetka leta 2009 je protokol ratificiralo 183 držav in Evropska unija. To pomeni, da je 37 razvitih držav in EU-15 (15 držav članic v času podpisa protokola) zavezanih k doseganju kjotskih ciljev. Samo ena velika država, ZDA, ki je podpisala pogodbo, je potem ni ratificirala.

Največje onesnaževalke ozračja

Medtem ko so pri ogljikovem dioksidu glavne povzročiteljice industrijske države s približno 80 %, so to pri metanu dežele v razvoju. Med največje onesnaževalke ozračja sodijo ZDA, Kitajska, Japonska, Indija, Južna Koreja in Avstralija, ki porabijo 48 odstotkov vse energije na svetu in v ozračje izpustijo 48 odstotkov vseh plinov. EU v ozračje spusti okoli 22 % toplogrednih plinov.

Slovenija in Kjotski protokol

Slovenija je oktobra 1998 podpisala Kjotski protokol in ga julija 2002 ratificirala . S tem je Slovenija  prevzela obveznost 8-odstotnega zmanjšanja emisij TGP v prvem ciljnem obdobju (2008-2012) glede na izhodiščno leto 1986, ko so bile emisije CO2 največje. Obveznost zmanjšanja emisij velja za TGP in sicer CO2, CH4, N2O, fluorirane ogljikovodike (HFC), perfluorirane ogljikovodike (PFC) in žveplov heksafluorid (SF6). Za zadnje tri dopušča protokol izhodiščno leto 1995. V letu 1986 so bile emisije TGP v Sloveniji 20 milijonov ton, od tega 16 milijonov ton emisij CO2. Slovensko povprečje znaša 7,9 ton CO2 na prebivalca. Po letu 1986 so te emisije, zaradi težav gospodarstva pričele upadati in dosegle minimum v letih 1991-1992, nato so ponovno začele naraščati in so danes približno take kot leta 1986.

Kjotski protokol k okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, Kjoto, december 1997, ratifikacija konvencije v Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/02).

Slovenija je leta 2003 zmanjšala izpuste emisij TGP le za 1.9 %. Na podlagi načrtov Evropska komisija ugotavlja, da bo Slovenija v obdobju 2008 – 2012 izpuste še povečala za 4,9 %. Za zastavljenimi cilje zaostaja tudi pet starih članic EU : Danska, Italija, Irska, Portugalska in Španija, medtem ko je ostalih devetnajst članic na dobri poti k njihovi uresničitvi.

Graf: Indikator "razdalja do ciljne vrednosti"

Graf: Indikator "razdalja do ciljne vrednosti"

Na grafu je prikazan indikator “razdalja do ciljne vrednosti”, ki predstavlja odstopanje med dejanskimi emisijami iz leta 2001 in linearno ciljno premico naraščanja emisij v letih med 1990 in 2010. Pozitivna vrednost pomeni, da so dejanske emisije v letu 2001 presegle linearno ciljno premico in negativne vrednosti, da emisije v letu 2001 niso dosegle linearne ciljne premice. Med novimi državami članicami so bile le v Sloveniji emisije nad linearno ciljno premico in sicer za 6 indeksnih točk. V letu 2001 so bile emisije TGP znižane za polovico glede na leto 1990 v Latviji, Litvi in Estoniji.

Graf : letni izpusti toplogrednih plinov po sektorjih

Graf : letni izpusti toplogrednih plinov po sektorjih

Iz zgornjega grafa je razvidno, da so se najbolj (za kar 136 %) povečali izpusti toplogrednih plinov iz prometa. Zaradi cestnega prometa se celotni izpusti TGP v zadnjih dveh letih povečujejo za več kot odstotek letno, kar izniči prizadevanja za zmanjšanje izpustov TGP v vseh drugih sektorjih. Rast izpustov iz prometa je zlasti posledica gospodarske rasti tako v Sloveniji kot v širši regiji. Opazen je porast izpustov v tranzitu preko Slovenije, ki se je izrazito povečal po vstopu Slovenije v EU.

Graf: Emisije toplogrednih plinov  iz prometa v  Sloveniji od izhodiščnega leta Kjotskega protokola (1986) do 2006

Graf: Emisije toplogrednih plinov iz prometa v Sloveniji od izhodiščnega leta Kjotskega protokola (1986) do 2006

Emisije toplogrednih plinov ( TPG ) iz prometa so se v Sloveniji do leta 2006 več kot podvojile glede na izhodiščno leto 1986 (graf ). Tako močno presegajo rast na območju starih članic (EU-15), kjer so v obdobju 1990–2004 narasle za 26 %. Vir velike večine TGP je cestni promet, ki prispeva 99,1 % vseh emisij. Stalna rast TGP iz prometa in njihov velik delež (29,8 % leta 2006) v skupnih emisijah otežujeta prizadevanje Slovenije za dosego sprejetih obveznosti iz Kjotskega protokola.

%d bloggers like this: